bláženōst
bláženōst ž 〈G -osti, I -osti/-ošću〉, {{c=1}}v. {{ref}}blaženstvo{{/ref}}{{/c}}

Veliki rječnik hrvatskoga jezika. 2013.

Look at other dictionaries:

  • blaženost — bláženōst ž <G osti, I osti/ ošću> DEFINICIJA v. blaženstvo ETIMOLOGIJA vidi blažen …   Hrvatski jezični portal

  • bláženost — i ž (ȃ) ekspr. občutek največje sreče: obšla ga je neskončna blaženost; kar žarela je od blaženosti; to je zanj višek blaženosti // rel. posmrtno osrečujoče stanje zveličanih: doseči večno blaženost …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • blážēnstvo — sr 〈G mn tāvā/ ā〉 1. {{001f}}stanje onoga koji je blažen; blaženost 2. {{001f}}kršć. stanje savršene ljubavi prema Bogu i prema bližnjemu, potpuno se postiže u vječnosti, a djelomično već u zemaljskom životu …   Veliki rječnik hrvatskoga jezika

  • blaženstvo — blážēnstvo sr <G mn tāvā/ ā> DEFINICIJA 1. stanje onoga koji je blažen; blaženost 2. kršć. stanje savršene ljubavi prema Bogu i prema bližnjemu, potpuno se postiže u vječnosti, a djelomično već u zemaljskom životu ETIMOLOGIJA vidi blažen …   Hrvatski jezični portal

  • blagovítost — i ž (ȋ) star. blaginja, blagostanje: njegova blagovitost je rasla iz leta v leto // blaženost, sreča: spokojna blagovitost …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • bláženstvo — a s (ȃ) star. blaženost: občutiti blaženstvo; srce mu prekipeva od blaženstva; višek blaženstva / nebeško blaženstvo …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • evdajmoníja — e ž (ȋ) filoz. občutek največje sreče, blaženost …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nebeščàn — in nebeščán ána m (ȁ á; ȃ) v krščanstvu kdor po smrti biva v nebesih: blaženost nebeščanov / moliti k nebeščanom za pomoč // v mnogoboštvu bog, božanstvo: tako so odločili nesmrtni nebeščani …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • nirvána — e ž (ȃ) 1. v budizmu stanje, v katerem izginejo vse želje in zavest o sebi: s premišljevanjem doseči nirvano / ne veruje v posmrtno življenje, ampak v nirvano 2. knjiž. blaženost, mir: popil je vino in se pogreznil v nirvano …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

  • opòj — ôja m (ȍ ó) nav. ekspr. 1. kar povzroča stanje čutnega in duševnega ugodja: pijača je zanj opoj; blaženost opoja / v knjigah išče opoja; iz glasbila je znal izvabljati čudovit opoj; ljubezenski, zimski opoj // redko opojnost: opoj rož / opoj… …   Slovar slovenskega knjižnega jezika

Share the article and excerpts

Direct link
Do a right-click on the link above
and select “Copy Link”